Svetloba in sol

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Vonj po dišeči bažiliki

Slovenija je lepa dežela, za nas, ki tu živimo, najbrž najlepša na svetu. Prijateljem in znancem, ki me obiščejo, povem, da sta nam reka in morje podarila soline in da je vredno, da jih spoznajo. Posebno doživetje je, če se v solinski ekosistem odpravite sami. Ko se jim prepustite, vas zasvojijo, in vse, kar lahko storite, je, da se naslednjič spet vrnete.

Je morje je življenje je ljubezen je morje je življenje je ljubezen ... je izpisano v krogu na škatlici, v kateri počivajo kristali soli. Morje je ena sama ljubezen, ponudilo nam je belo zlato. Včasih ga solinarji nažanjejo obilno, včasih se nad ujeto vodo usuje dež in je pridelka manj. Soline so dane od boga, morja, vetra in sonca, toda delo opravijo roke solinarjev, ki si služijo kruh in na Sečoveljskih solinah vztrajajo že več kot osemsto let.

Morje je eden najstarejših simbolov, kar jih človek pozna. Takšen pomen imajo le še gora, puščava in drevo. Tu so od vekomaj. Iz morja smo prišli in v morje se bomo prej ali slej vrnili, pravi J. L. Borges v svoji pesnitvi: »... Le kdo je morje? Kdo, stvaritev silna in davna, ki spodjeda stebre zemlje, ki mnogoterno iz enega se jemlje in je bleščava, veter in globina? Kdor gleda ga, ga vidi prvič, zmeraj. Z osuplostjo, ki temeljne reči jo porodijo: ogenj, ki plamti, in luna in čudežni čas večera. Kdo je morje? Jaz kdo? To zadnji dan izvem, ko bo moj smrtni boj končan.« Morje od večnosti prinaša življenje, vendar hkrati pri ljudeh vzbuja strahospoštovanje. In kar si niso znali razložiti, so pripisali božanstvom, nadnaravnim silam ... onstran morja ni bilo kopne zemlje, bil je konec sveta, ki se je morda nadaljeval v nebo.

Toda človeka je in ga še vleče k morju. Ne samo sonce, ob sinjemodro vodo nas vabijo sol, cvet zemlje in sonca. Ko se sprehajaš po solinah, ti nosno votlino napolni vonj, ki ga je težko opisati z besedami. Vdihneš, narediš dolg izdih, pa spet dihaš. Vonj je tako intenziven, da imaš občutek, da bi ga lahko jedel. Ni samo morska voda, telo ti napolnijo slane mlake, slanuše, trate, trstne bilke in njihove barve ... na prvi pogled se zdi, da razen galebov in čapelj v solinah ni žive duše. Tako samotne so, si rečem, ko se zgodaj spomladi sprehajam po solinah, imenovanih Fontanigge. Razmišljam, kaj smo jim ljudje, zaradi svoje nevednosti, storili. Ko so leta 1960 tu prenehali pridobivati sol, so solinska polja začele preraščati trave, v drugi polovici osemdesetih pa so jih neuki ljudje poplavili, uničili. Vendar soline se ne dajo, živijo naprej. Ko malce bolje pogledam, vidim, da prekipevajo od življenja.

Solinske hiše, ki se druga za drugo sesedajo, so polne novih prebivalcev, ptic, žuželk, plazilcev ... Živali, ki ljubijo slano življenje, so izbrale soline. Tu so varne, lahko gnezdijo in si iščejo hrano, tudi naključni obiskovalci solin jih zmotimo le za hip. Prostrane so, meni neznane, bojim se, kam bom stopila, čutim spoštovanje. Anja, s fotoaparatom in stojalom v roki, dobesedno beži pred menoj. Solin je navajena, prav tako so jo kanali, slana polja in vsa živa bitja že zdavnaj sprejeli medse. Poznajo se, saj k njim prihaja v vseh letnih časih, zgodaj zjutraj in zvečer, ob soncu in pred nevihto. Zapisuje jih na fotografije, njenemu očesu ni nič skrito. Pozna jih, kot umetnik pozna svojo muzo, žena svojega moža ... A še prihaja. Ker so lepe. Popolne. Večne. Pravi, da se upirajo zobu časa, toda žalostno tudi pove, da od njenega zadnjega obiska na kamniti hiši manjka polkno na oknu.

V zdaj kamnitih skeletih je nekoč živelo celo tri tisoč ljudi, vseh hišk je bilo štiristo štirideset. Sredi aprila so se družine preselile na soline. Medtem ko so moški skrbeli za solna polja, so ženske kuhale, nosile pitno vodo, skupaj pekle kruh, hodile na žehto, ki je trajala tri dni in tri noči. Zanimivo je, da so se jim sredi poletja 24. junija, na dan sv. Janeza Krstnika, pridružila še dekleta, ki so jih prej pustili pri sorodnikih. In prav na ta okna, ki zdaj propadajo, so dekleta prinesla v lončkih sveže nageljne, geranije in dišečo bažiliko, kot so solinarji imenovali baziliko, vaze pa okrasile s cvetočim žajbljem.

Nadaljujem s potjo. Hodim v tišini, sama, s svojimi mislimi, po brezpotjih neskončnega slanega polja. Zemlja še počiva, občudujem na novo zraslo travo. Že stegnem roko, da bi utrgala zlato klasje, vendar si zadnji hip premislim. Tudi v hribih ničesar ne odnesem, vse pustim na gori, tudi zamere in slabe misli. Naj bo tako tudi na moji solinski poti. Sonce se tu in tam prikaže iznad savudrijskega Krasa, opozarja, da počasi prihaja pomlad. Na obrežju Dragonje, med visokimi travami, v diru tečejo divji konji, skozi oblake nanje sije popoldansko sonce. Ostanem brez besed, prizor je filmski, nič več me ne zebe, pozabim, da piha veter.