Trst

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Z veseljem pišem te uvodne vrstice za očarljivo knjigo Anje Čop, ki je posvečena Trstu in v kateri je mesto opredeljeno kot okno na Jadransko morje. Knjiga je zbirka dragocenih posnetkov najbolj impresivnih palač, ulic in krajev, poklon lepoti Trsta, razkritih v nizu fotografij, ki ovekovečajo neobičajne poglede na zaliv in Kras in poudarjajo edinstveno in bogato naravo našega mesta. Ko sem prebiral predstavitev novega založniškega projekta Anje Čop, sem z zadovoljstvom odkril, da je ta slovenska avtorica uvrstila naše mesto med svoje najljubše kraje in, da je izbrala Trst kot sedež za svojo novo galerijsko dejavnost.

Želim ji torej veliko sreče za njen nov podvig in ponovno se ji zahvalim, saj kot glasnica nosi s svojimi fotografijami čar in lepoto Trsta v svet.

Roberto Cosolini
Tržaški župan

Obstajajo kraji, ki so se dalj časa skrivali in bili le točke na zemljevidih. Obstajajo ozemlja, o katerih se je malo govorilo in še manj so o njih bile napisane popotniške knjige. Do takrat, ko nevidnost postane zapeljiva in govorice med ljudmi porušijo zid izolacije. To se dogaja v Trstu, v mestu, kjer se lahko najde vse in obratno od vsega, o katerem nam pripoveduje, ga razkrije in
razišče ter ga z zanosom in občutkom malodane “secira“ fotografinja Anja Čop.

Imeti opravka s Trstom in njegovimi tisočerimi dušami ni mačji kašelj, s to majhno ribiško vasjo, ki je postala mesto-prestolnica, mikrokozmos avstroogrskega cesarstva, kaos narodov, jezikov, veroizpovedi, šeg in navad: v očeh brata Jamesa Joyca izpade Trst kot “majhna sadna solata“, ki se oklepa roba Jadrana. Sem so pripluli Dante in pesnik Giosuè Carducci, Pražan Rainer Maria Rilke je spisal svoje “Devinske elegije“ med kraškimi skalami, Stendhal je tukaj bival kot francoski konzul, nekaj čez dvajset let star Sigmund Freud je preživel nekaj časa v mestu, Joyce je prišel v Trst poučevat angleščino, med njegovimi učenci je bil tudi Italo Svevo, ki je rad klepetal s pesnikom Umbertom Sabo.

Potem se Trst preda Zgodovini. V dvajsetem stoletju je Trst propadel in dekadenten, provincialen in izolacionističen, je mikrokozmos samega sebe. Dokler ga ne Zgodovina, ki ga je že oklofutala, ponovno poboža in se Trst spet olepotiči. Odpre se svetu, zahteva svojo vlogo v središču Evrope, se prenovi kot literarno mesto. Polepša se za turiste, ki se pustijo omamiti od ponosnega in plemenitega, zabavnega in melanholičnega Trsta. Trst postane še lepši in mikavnejši po zaslugi Anjinega objektiva, ki portretira to v svoji globini edinstveno, “mnogotero“ mesto.