Iran unimaginabile

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

Predno smo odpotovali, sem skoraj želela zamolčati destinacijo. Zato ker so me svarili, naj ne hodimo tja, ker … vsemogoče stereotipe o Iranu sem morala poslušati, zajeti sapo in oditi. Veliko sem se pripravljala na pot, največji vprašaj je bila obleka. Ob vstopu v deželo mora biti vsako dekle od devetega leta starosti, pokrito. Ampak ne čez obraz. Le čez glavo, rame, do sredine stegen. Ker smo vstopali iz Turčije, torej po zemlji, sem morala imeti s seboj že pripravljena primerna oblačila. Če bi lahko videli dvoletnega sinka Tristana, kako je odskočil od strahu, ko me je videl takole pokrito. In on in jaz sva se sčasoma privadila. Kakor smo se morali privaditi na nepričakovano visoke temperature, pa še sploh ni bilo poletje. Na jugovzhodu, kjer je puščava Dasht-e-Kalut najbolj okrutna, smo preživljali dneve ob šestdesetih stopinjah, noči pa na srečo »le« pri sedeminštiridesetih.

Pripravljeni smo bili na morebitne bege pred »nevarnimi« ljudmi, a bežali smo le ven iz puščave, pred dvajset centimetrskimi letalnimi škorpijoni in mikroskopskimi mušicami, ki so pikale kakor sršeni. Pred ljudmi smo se raje skrivali, ampak ne zato ker bi ti bili nevarni, temveč ker so bili tako gostoljubni, da že kar preveč vsiljivi. Le nekajkrat v celem našem potovanju smo privolili in se predali domačinom, da so nas vodili, k sebi domov, do prijateljev, na sprehod po mestu… postregli s hrano in čajem na prtu pokritem po tleh, sredi trave ali sredi prazne sobe. V zameno smo jim pripovedovali o sebi, o krajih od koder prihajamo in katere smo obiskali na poti do sem. Zanje smo bili vir informacij, pogleda v tuje, eksotične kraje.

Za Irance obstaja le Iran, ostali svet jim ni na dosegu, zato popolnoma abstrakten. Enako abstrakten, kakor so se nam zdele njihove neverjetne, mogočne pokrajine, katere smo prečkali. Tako ogromne in tako negostoljubne. Želeli smo prečkati slano jezero Namak. Na zemljevidu je izgledalo kakor fižolček. Vozili smo več ur a še vedno bili nekje sredi jezera, nikoli ga ni bilo konca. Da ne bi mislili, da je v jezeru bilo kaj vode. Iranska jezera je nimajo, če pa je po pomoti vseeno kaj vode sredi jezera, je tako zelo slana in polna mineralov, da je nepredstavljivo obarvana.

Nepredstavljiva, kakor vsa dežela Iran. Kakor, da ne bi bila iz tega časa in tega planeta. Tako mogočna, tako pokrita in hkrati odkrita, tako gostoljubna in hkrati nadležna. Kjer te vojaki tako zelo ščitijo, pred kom in čim, se točno ne ve, vedeli smo le, da je Iran tudi zaradi tega tako nepredstavljivo varna dežela, kakor je nepredstavljivo lepa, težko razumljiva in tuja.

Zahvala moji družini, možu Silvu, ki me podpira pri vseh projektih in otrokoma Ajdi in Tristanu, ki nama z radostjo sledita in dajeta nepopisno veselje in ustvarjalno energijo.